September je mesec, ko so v ospredju novinci, ki jih vzgojitelji sprejmemo kot nepopisan list. Tudi v skupini polžkov je bilo tako. V starosti od enega do dveh let nas je kar 12 polžkov, ki smo se morali iz poznanega domačega okolja podati na pot, polno neznank.
Prvi teden v vrtcu nam je bilo kar nekako lahko, saj so bili starši veliko z nami. Ko pa smo ugotovili, da mamice ni več, ko smo si jo zaželeli, pa se je vključil alarm. Pri nekaterih močnejši in daljši, drugi pa so ugotovili, da bo v vrtcu morda tudi zanimivo.
Počasi smo uvajalno obdobje pustili za sabo in postali sproščeni, jok je bil samo še za pokušino. Igrali smo se, sestavljali, se plazili, plesali in se držali za rokice. Tudi bibo smo peljali na sprehod po igrišču, po šoli in bližnji ulici Podbočja. Radi smo bivali na terasi, kjer smo se prevažali s poganjalčki, žogali, gugali in opazovali okolico.
Napredovalo pa je tudi sporazumevanje. Otroci se odzovejo na svoje ime in že slišijo navodilo. Tudi rutino smo že lepo usvojili, kar nas zelo veseli.
November je tukaj in polžki smo v tem času postali že pravi veseljaki, ki zjutraj z nasmehom na obrazu prestopimo prag igralnice.
Janja Andolšek, vzgojiteljica