Za vse otroke, starše, vzgojitelje in učitelje je september precej pester, saj se moramo vsi znova navaditi na obveznosti in novosti, ki nas čakajo v novem šolskem letu.
Otroci so prestopili prag vrtca in veliko je zamenjalo igralnico, nekateri tudi vzgojitelje. Na vsakem začetku je prisoten jok, ki je sprejemljiv, normalen za to obdobje, saj se otroci na ta način izražajo. Vzgojitelji smo tisti, ki ob zaupanju staršev v naše delo in strokovnost poskrbimo, da ta jok sčasoma izzveni, saj otroku nudimo varno, ljubeče okolje, kjer se počuti varnega in sprejetega.
Tudi v skupini Mavric je bilo tako. Po dveh mesecih počitnic, mešanih skupinah, prilagajanju na nove vzgojitelje je tu pa tam tudi kakšen otrok pojokal.
Tako sva z vzgojiteljem zaznala stisko, ki jo je otrok čutil in vsakemu na svoj način omogočila, da je to stisko prebrodil, da je spoznal, da lahko joka, da lahko izrazi to, kar čuti, da je kljub stiski sprejet in ima v skupini zavetje s strani otrok in vzgojiteljev.
Tako smo kljub vsem novostim lahko že prvi mesec obiskali gozd, hodili na sprehode, ustvarjali, uporabljali telovadnico in igrala zunaj na igrišču, praznovali rojstne dni … Vsega tega zagotovo ne bi izvajali, če se otroci ne bi dobro počutili v skupini, če se ne bi počutili sprejete.
Vesna Kržičnik Mirt, vzgojiteljica
